Omemba: Ana Đokić Pongrašić

»Njuni dialogi, ki jih sproži Titova smrt, iz občutenih meditacij prerastejo v učinkovite in globoko pretresljive ekspresije o smrti kot najbolj usodni postaji v človekovem življenju.«

»Na potovanju tja mladi oče odpelje sina v mesto, da bi ga skril v katoliški internat za dečke, dokler se vojna ne bi končala.«

»Ob prigodah in izpovedih svojih strank pa si naposled tudi sam voznik postavi vprašanje o lastni eksistenci in željah.«

»Njun pogovor odpira in zgošča številna teološka in eksistencialna vprašanja o Bogu, veri, odgovornosti, krivdi in odpuščanju.«

»Ta je še posebej ponosen je na to, da ima kot pravi strašni vitez jekleno srce, kar naj bi pravzaprav pomenilo, da ga sploh nima.«